Težave pri razvoju kolesarskega omrežja
Gradnja cest je pomemben del infrastrukture vsake države, saj omogočajo povezavo med različnimi kraji, mobilnost prebivalstva in gospodarski razvoj. Še posebej je pomembna trajnostna mobilnost, v kateri se predvideva vrsta dejavnosti za spodbujanje okolju prijaznejših načinov prometa z namenom zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. V Sloveniji je glavni vir izpustov toplogrednih plinov promet, saj predstavlja kar 50 odstotkov vseh emisij. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije v obdobju do leta 2030 predvideva zmanjšanje toplogrednih plinov najmanj za 27 odstotkov glede na leto 2005. Eden od načinov za izpolnitev zastavljenega cilja je med drugim povečanje deleža kolesarskega prometa, ki je kot oblika prometnega sredstva okoljsko in zdravstveno najprimernejša.
Postopek gradnje kolesarskih površin je podoben postopku gradnje cest. Prične se s preučitvijo potreb po novih povezavah, analizo ter predlogom ureditve. Nato je potrebno pridobiti ustrezen projekt s projektnimi pogoji, sledi pridobivanje dovoljenj in soglasij ter zagotovitev finančnih sredstev za gradnjo. Ko so vsi postopki zaključeni, se prične z izvajanjem gradbenih del.
Pri gradnji kolesarskih površin se torej sledi podobnemu postopku, vendar pa bi bila, glede na vrsto številnih pozitivnih lastnosti, ki jih prinaša zgrajena kolesarska infrastruktura, nujna sprememba v regulativi zakonodaje. Sprememba bi morala omogočiti enostavnejše in hitrejše postopke izgradnje. Trenutna zakonodaja tega ne dopušča, ravno nasprotno. Naročnik namreč v postopku projektnih pogojev pridobi različna mnenja pristojnih mnenjedajalcev, ki so lahko negativna in preprečijo uresničitev kolesarskih projektov. Mnenjedajalec se tako včasih ne opredeli dovolj utemeljeno, včasih subjektivno, po črki zakona, ali upošteva le posamezno negativno lastnost in ne ostalih pozitivnih lastnosti, ki jih projekt prinaša.
Kot primer lahko izpostavimo umestitev kolesarske povezave ob že zgrajeni cesti v naravovarstvenih območjih. Tam je nemogoče pridobiti pozitivne pogoje ali mnenja k projektu, zlasti v območju naravnih vrednot ali zaščitenih območij. Širitev cestišča za potrebe umeščanja kolesarske povezave pa lahko dolgoročno pozitivno vpliva na lastnosti in značilnosti zavarovanega območja, na stanje varovanih vrst in habitatnih tipov. V praksi pa je s strani mnenjedajalcev v vseh pogledih negativna, čeprav lahko omogoča blag prehod med cesto in naravo, dodatno zaščiti živali, ščiti pred ujmo in zmanjšuje emisije in hrup.
Povečanje deleža kolesarskega prometa in s tem neposredno znižanje izpustov toplogrednih plinov pozitivno vpliva na naravna območja tako lokalno, kot tudi globalno. Prisotnost kolesarskih povezav, ki so ustrezno načrtovane, izvedene in vzdrževane, omogoča pripravljenost državljanov na uporabo koles za kratke in srednje razdalje. Na krajše razdalje (do 3 kilometre) je kolo tudi najhitrejše prometno sredstvo.
Ker je razvoj kolesarskega omrežja eden od temeljev trajne mobilnosti, je izgradnja le-tega v območju varovalnega pasu državnih cest razumna, nujna in ekonomsko upravičena. Kolesarske povezave prinašajo številne koristi:
- izboljšujejo prometne varnosti za kolesarje in ostale udeležence v prometu,
- spodbujajo kolesarjenje,
- izboljšuje fizično zdravje prebivalstva,
- zmanjšujejo uporabo osebnih vozil,
- znižujejo visoke stopnje emisij in hrupa v prometu ter prometne zastoje,
- spodbujajo in razvijajo turistično gospodarstvo,
- izboljšajo gospodarske tokove in
- zmanjšujejo bremenitve okolja.
Glede na navedene koristi je potrebno v konsenzu z vsemi deležniki omogočiti širitev cestišč državnih cest za umestitev kolesarskih povezav in omogočiti izgradnjo le-teh tam, kjer je potrebno.
 |
 |
Prispevek pripravil:
Boštjan Špacapan, univ.dipl.inž.vod. in kom. inž.
član UO MST