Preboj vzhodne cevi cestnega predora Karavanke
Dne 5. marca 2024 je turški izvajalec Cengiz izvedel preboj druge cevi predora Karavanke (Avstrijski del je izvajalec Swetelsky izkopal že leta 2021). To se je zgodilo natančno 1292 dni po začetku izkopnih del v septembru 2020. Izračunana povprečna hitrost izkopnih del 3446 m dolgega slovenskega dela predora znaša 2,7 m/dan, kar je relativno nizka hitrost napredovanja. Vzrokov za to je seveda več, v zapisu bi se dotaknil predvsem geološko- geotehničnih.
Ne glede na dejstvo, da so bili podatki o geološki zgradbi in geotehničnih meritvah zahodne cevi predora Karavanke, ki je bila izkopana pred več kot 35 leti, dobro evidentirani in ohranjeni in smo v letih 2016 in 2017 izvedli dopolnilne geološko geotehnične raziskave s strukturnimi vrtinami in številnimi meritvami iz prečnikov obstoječega predora na območje vzhodne cevi, je gradnja vzhodne cevi predstavljala poseben gradbeno tehnični izziv.
Da bo zaradi prisotnosti metana potrebno tudi v vzhodni cevi pri gradnji vzpostaviti metanski režim je bilo eno od prvih spoznanj, ki so jih podale dodatne raziskave.
Prav tako so vrtine na območju permokarbonskih skrilavih kamnin nakazale, da bomo na območju med 1700 in 2700 m izpostavljeni velikim hribinskim pritiskom. Le-ti so na območju Mlinške in Hrušenske prelomne cone povzročali neljube deformacije skoraj metrskih dimenzij. Za doseganje projektnih kriterijev je bilo zato potrebno del predora reprofilirati v celotnem oboku.
Pomemben pogoj pri gradnji vzhodne predorske cevi je bil, da se z gradnjo ne sme vplivati na stabilnost zahodne cevi, po kateri je moral nemoteno potekati dvosmerni promet. Nekaterim vplivom se na območju Mlinške prelomne cone (~2300 m) nismo mogli izogniti, a na srečo deformacije vozišča niso ogrožale prometne varnosti.
Območje (~3000 m), kjer smo pri gradnji zahodne cevi naleteli na močan vodonosnik Karavanške vode s tlaki preko 60 barov in več sto kubikov velikim zruškom, smo v vzhodni cevi zaradi intenzivnega dreniranja prečili brez posebnih težav.
Ker sem imel srečo, da sem sodeloval pri gradnji zahodne in tudi vzhodne cevi predora Karavanke, lahko podam oceno, da se tehnologija gradnje predorov z izjemo brizganja betona (včasih ročno sedaj pa z robotom) ni bistveno spremenila. Izjemna sprememba je v zadnjih 30 letih opazna pri geološki spremljavi (fotogrametrija), geodetskih meritvah odsevnih merskih točk in skeniranju površin predora, geotehničnih kontinuiranih meritvah z zajemom in oddaljenim prenosom, pri hidrogeološki spremljavi in predvsem vodenjem gradnje z geotehničnim nadzornikom, ki je bil na obravnavanem projektu uspešno povezan z odgovornimi projektanti.
Naj zaključim z ugotovitvijo, da je gradnja vzhodne cevi predora Karavanke predstavljala velik izziv, ki se ga v začetku morda nismo v celoti zavedali, predvsem pa predstavlja dobro izkušnjo v geološki, geotehnični, gradbeni in rudarsko-geotehnološki stroki.
 |
| Avstrijski (s kipom sv. Barbare) in slovenski udeleženci gradnje zahodne in vzhodne cevi predora Karavanke. |
 |
| Izvajalci GGGH spremljave vzhodne cevi predora Karavanke (avstrijsko čelo predora na meji). |
Pripravil:
Andrej Ločniškar, univ.dipl.inž.geol. DRI
Koordinator GGGH spremljave